Neandertalčeva piščal

Zvok pradavnine, ki je spremenil pogled na človekovo preteklost

Najstarejše glasbilo na svetu

Neandertalčeva piščal iz Divjih bab velja za najstarejše znano glasbilo na svetu in eno najpomembnejših arheoloških najdb svetovnega pomena. Odkrili so jo v jami Divje babe I, v strmem pobočju nad dolino reke Idrijce, na območju današnjega Idrijsko-Cerkljanskega hribovja. Najdba dokazuje, da so neandertalci že pred več kot 60.000 leti ustvarjali glasbo in s tem izrazili bogat duhovni svet ter sposobnost umetniškega ustvarjanja. Zaradi te izjemne dediščine Divje babe pogosto imenujemo tudi zibelka svetovne glasbe.

PreviousNext

Piščal je bila odkrita leta 1995 med arheološkimi izkopavanji, ki sta jih vodila Ivan Turk in Janez Dirjec z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU. Najdba izvira iz moustérienske plasti jamskega najdišča Divje babe I, ki je bilo poseljeno v obdobju srednjega in začetka mlajšega paleolitika. Raziskane plasti v jami so stare med 35.000 in 116.000 let, najmlajše pa segajo v čas zadnjih neandertalcev in prvih anatomsko modernih ljudi.

Glede na kontekst najdbe, stratigrafsko lego in časovno opredelitev lahko z veliko gotovostjo sklepamo, da je glasbilo izdelal neandertalec. Najdba je sicer sprožila številne strokovne razprave, vendar so arheološke, eksperimentalne in zvočne raziskave pokazale, da luknje na kosti niso nastale zaradi delovanja živali, temveč z uporabo kamnitih in koščenih orodij.

PreviousNext

Izdelava, zvočne zmožnosti in posebnosti

Neandertalčeva piščal je izdelana iz leve stegnenice mladega jamskega medveda, v katero je neandertalec s kamnitim in koščenim orodjem izdelal štiri luknjice ter rezilni rob na ustniku. Pravilna razporeditev luknjic nakazuje na namensko izdelano zvočilo. Piščal je bila najdena v bližini ostankov ognjišča, starega med 50.000 in 60.000 let. Njena oblika ni naključna – naravna ukrivljenost kosti, velikost in natančna obdelava kažejo na ergonomsko prilagojenost desničarju in premišljeno zasnovo.

Oblika in razporeditev luknjic sta raziskovalcem omogočili izdelavo rekonstrukcij glasbila. Med prvimi je njihove zvočne lastnosti preučeval muzikolog dr. Drago Kunej, ki je z izdelavo replik pokazal, da je na takšno kost mogoče ustvarjati zvok. Glasbeni preizkusi z rekonstrukcijami so nato potrdili, da posebna tehnika igranja omogoča izvajanje zelo raznolike in tudi zahtevne glasbe ter razmeroma širok tonski obseg.

Pomen neandertalčeve piščali danes

Najdba iz Divjih bab I je vsaj 10.000 let starejša od najstarejših doslej znanih piščali, ki so jih iz ptičjih kosti izdelali prvi anatomsko moderni ljudje v Evropi. Zaradi svojih lastnosti ne gre zgolj za piščal, temveč za glasbilo posebnega tipa, ki je temeljito spremenilo razumevanje neandertalca kot bitja brez umetniškega izraza.

Rekonstrukcije neandertalčeve piščali so omogočile glasbene preizkuse, ki so razkrili bogato zvočno izraznost in razmeroma širok tonski obseg (3,5 oktave). Zmogljivosti glasbila kažejo, da ni služilo zgolj signaliziranju ali lovu, temveč je imelo tudi obredno ali simbolno vlogo.

Neandertalčeva piščal iz Divjih bab pomembno prispeva k razumevanju neandertalcev kot kulturno in ustvarjalno razvitih ljudi ter potrjuje globoke korenine glasbe in zvočnega izražanja v človeški preteklosti.

Igranje na rekonstrukcijo piščali je med prvimi sistematično raziskoval akademski glasbenik Ljuben Dimkaroski, ki je glasbilo poimenoval »Tidldibab«, po začetnicah tistih, ki so jo osmislili kot glasbilo in po arheološkem parku, torej poleg Dimkaroskega še po arheologu Ivanu Turku in jami Divje babe. Njegovo delo danes nadaljuje akademski glasbenik in multiinstrumentalist Boštjan Gombač. Original neandertalčeve piščali je shranjen v Narodnem muzeju Slovenije in ostaja eden ključnih simbolov svetovne prazgodovinske dediščine.

Boštjan Gombač igra na rekonstrukcijo neandertalčeve piščali v Divjih babah.

Izvajalec na rekonstrukcijo neandertalčeve piščali: Boštjan Gombač.